Maske.

Vloge.

Tisto, kar pokažemo svetu…

in tisto, kar nosimo doma.

Veliko ljudi živi dva življenja.

V javnosti delujejo:

– urejeni,

– samozavestni,

– prijazni,

– močni,

– stabilni.

A doma…

ko pade maska…

se pokaže čisto druga energija:

– napetost,

– preplavljenost,

– kritičnost,

– hladnost,

– izbruhi,

– tiha agresija,

– ranjenost, ki se spušča na bližnje.

Ne zato, ker bi bili slabi.

Ampak zato, ker živijo iz RANE, ne iz resnice.

Veliko odraslih danes nosi maske, ker so bili kot otroci naučeni:

“Bodi popoln.”

“Ne pokaži šibkosti.”

“Delaj vtis.”

“Ustrezi.”

“Zunaj se obnašaj.”

“Doma pa… preživi, kakor znaš.”

A ko odrasteš, se te maske začnejo lomiti.

Telo ne zdrži več preživetvenih vzorcev.

Živčni sistem več ne prenese dveh resnic.

Duša hrepeni po avtentičnosti.

Odnos do sebe začne boleti.

In takrat se prvič vprašaš:

Kdo sem jaz brez maske?

Kdo sem jaz doma, s svojimi najdražjimi?

Kdo sem jaz v telesu, ko nihče ne gleda?

Ko to prepoznaš, se zgodi nekaj izjemnega:

 ne kriviš več sebe,

 vidiš vzorce drugih, brez da jih jemlješ osebno,

 začutiš, kaj je tvoje in kaj NI tvoje,

 tvoje meje postanejo mehke, a jasne,

 tvoje srce najde varnost v resnici, ne v vlogah.

Maske so bile nekoč potrebne.

Ampak danes ne služijo več tvojemu zdravju.

Danes imaš pravico:

 biti pristna,

 biti mirna,

 biti nežna s sabo,

 izbirati ljudi,

 izbirati, komu daš energijo,

 živeti iz sebe, ne iz pričakovanj drugih.

Nutriana je prostor, kjer odstavljamo maske.

Ne, da bi karkoli uničili —

ampak zato, da lahko prvič zares ZADIHAMO.