Blog
Velika noč me vsako leto spomni na globljo resnico, ki jo pogosto spregledamo: Jezus ni nikjer izrecno rekel, da moramo jesti meso. Njegovo življenje in učenje sta bila prežeta z ljubeznijo, sočutjem in spoštovanjem do vseh živih bitij. Hrana, ki jo uživamo, je tudi izraz našega odnosa do sveta – ali hranimo svoje telo in dušo z mirom in nežnostjo ali z bolečino in trpljenjem? Zame je izbira hrane postala osebna in duhovna pot. Pot zavestne ljubezni, miru in spoštovanja. (Klikni na naslov za celotni članek).
Kaj je Jezus zares jedel?
Pri Zadnji večerji ni bilo govora o mesu. Jezus je izpostavil kruh in vino – simbola daritve, ljubezni in notranje povezanosti. To je postal temelj krščanskega obhajila, ne uživanje mesa.
Od kod potem tradicija šunke?
Uživanje šunke na veliko noč ni verska zapoved, ampak kulturna navada, ki se je razvila skozi zgodovino, predvsem v Evropi:
- Konec posta – Po 40 dneh odrekanja in posta je bilo uživanje mesa simbol praznovanja.
- Praktičnost – Prašiče so zaklali jeseni, meso pa dimili ali solili. Do velike noči je bila šunka ravno prav zorjena.
- Kulturna ločitev od judovstva – Judje za pasho uživajo jagnjetino. Kristjani so v srednjem veku pogosto izbrali šunko tudi kot simbol razlikovanja.
Notranji mir in zavedna izbira
Jezus je učil sočutje do vseh živih bitij. V današnjem času to lahko pomeni tudi skrb za živali in planet. Ni pomembno, kaj je na krožniku iz tradicije – pomembno je, kaj nosimo v srcu in s kakšno zavestjo izbiramo.
Sklep
Velika noč je praznik ljubezni, notranje prenove in povezave z višjim. Zato sama praznujem z mislijo na mir, spoštovanje in srčnost – tudi skozi hrano.
Povzetek
Zdravljenje duše s hrano.
Velika noč ni zapoved mesa. Je povabilo k ljubezni.
Velika noč me spomni na nekaj globljega.
Jezus ni nikjer izrecno rekel, da moramo jesti meso. Njegovo učenje je bilo prežeto s sočutjem, spoštovanjem in ljubeznijo do vseh živih bitij.
Hrana ni le gorivo – je naš vsakdanji izraz odnosa do sveta.
Ali hranimo svoje telo in dušo z mirnostjo? Ali z bolečino in trpljenjem?
Zame je izbira hrane postala duhovna pot.
Pot zavestne ljubezni in spoštovanja.
Zanimivo:
Pri zadnji večerji Jezus ni izpostavil mesa, ampak kruh in vino.
Simbola daritve, notranje povezanosti in duhovne resnice.
Šunka za veliko noč?
To je kulturna navada, ne verska zapoved.
Razvila se je iz praktičnih razlogov – meso se je dimilo čez zimo, do pomladi je bilo ravno prav zrelo.
V mnogih državah sploh ne poznajo te tradicije.
Italijani na primer jedo kruh in jajca, Grki lečo.
Velika noč je praznik preporoda. Naj bo tudi priložnost za sočutno izbiro.
Hrana, ki zdravi dušo, ni nujno prestižna. Je zavestna. Je nežna. Je ljubeča.