Kaj se je zgodilo, da smo se tako odtajili eden od drugega? Včasih imam občutek, kot da smo izgubili tisti čut za sočloveka, za skupnost, za družbeno dobro in da vsak gleda samo še nase. Zelo se je razvil individualizem. K temu je pripomogla internetna revolucija, pametni telefoni, tablice in računalniki in vsesplošna digitalizacija. Ljudje so osamljeni. Kljub mnogim "prijateljem" na družabnih omrežjih so ljudje veliko bolj osamljeni, kot včasih. V blokih se sosedje med seboj niti pozdravijo ne več, glavna gonilna sila mladih ljudi je pa kariera in denar. In prav logično in pričakovano je, da je dandanes toliko več duševnih stisk in bolezni, s katerimi se soočajo ljudje.

Ljudje imamo poleg pameti še dušo in zavest, nismo roboti. Veliko ljudi mi potarna, kako pogrešajo družbo in normalnost, saj tudi službe niso več družinam tako prijazne, ni več toliko timskega dela, kolektivne zavesti, skupnih druženj in izletov. Prav te stvari pa ljudi motivirajo. Seveda je denar zelo pomemben faktor, ampak vodje velikokrat pozabijo še ne človeške elemente motivacije. Včasih smo se otroci igrali s sosedi na igriščih, danes pa se zatečejo v telefone, v igrice. Posledično tudi niso tako razviti, izgubljajo se motorične sposobnosti, prav tako kognitivne, saj gibanje otroka močno vpliva na kognitivnost in na razvoj možganov. Včasih imamo občutek, kot, da živimo v simulaciji. 

Dandanes živimo v resničnem in pa virtualnem svetu. Zdi, se da se med seboj venomer prepletata dva svetova. Kljub temu, da je pravi svet tisti resnični, pa nas je vseeno bolj preplavil virtualni svet, v katerem preživimo že skoraj večino svojega časa. Ali se sploh zavestno zavedamo kje je meja med resničnim in virtualnim? Tudi Elon Musk, vesoljski podjetnik verjame, da živimo v simuliranem virtualnem svetu. Mnogo podpornikov transhumanizma prav tako trdi, da je to, kar doživljamo kot resničnost, v bistvu velikanska računalniška simulacija, ki jo je ustvarila umetna inteligenca. Pojem simulacijska hipoteza je prvi začel uporabljati Nick Bostrom iz Oxforda, sicer švedkski filozof in transhumanist.

Znanost nas je pripeljala do ideje, da smo kot lutke na vrvici, kontrolirane z nevidno entiteto. Umetna inteligenca postaja podobna religiji oziroma jo želi zamenjati. Ali se nam kdaj zgodi, da stike vzdržujemo le še preko socialnih omrežij? Kdaj smo se na zadnje videli z znanci v živo? Komunikacija, ustna ali telesna je ena bistvenih človekovih prvin. Človek ne obstaja le kot um brez telesa ali kot telo brez uma. Dotik je za vzpostavljanje povezave med umom in telesom nepogrešljiv, saj ima vpliv tudi na spomin osebe. S pomočjo dotika se sproščajo pozitivni hormoni, tudi oksitocin, ki ima zelo blagodejne psihološke učinke. Imenujejo ga tudi povezovalni hormon. Dotik je oblika družbenega veziva, povezuje ljudi, daje občutek varnosti in spodbuja občutek zaupanja.

Ljudje potrebujemo druge ljudi, da normalno funkcioniramo. Brez ljudi človek ne preživi. Od odnosov z ljudmi sta odvisni človekovo psihično ravnotežje in preživetje. In zakaj umetna inteligenca ali robotizacija nikoli ne bo mogla nadomestiti človeka? Ker človek ima zavest in čustva. Ti dve komponenti oblikujeta človekovo osebnost. Človek ima dva rojstva: biološko in socialno rojstvo. Pri petih letih se prične učiti socializacije, nauči se kako si pridobiva ljudi in kako jih ohrani ob sebi. V kazenskem pravu je znano, da kdor zapor doživlja v samici, je to za posameznika najhujše, saj nima nobenih stikov z ljudmi. V samoti izgublja sebe, hrepeni po ljudeh, psihološko se zlomi.

Primarne človekove potrebe so fiziološka potreba, potreba po varnosti in potreba po pripadnosti, bližini in ljubezni. Zelo pomembna človekova potreba je potreba po socialni pripadnosti. Je bistvena za zadovoljevanje psihosocilanih potreb. Potrebujemo ljudi, odnose, družbene skupine, kot so družina, razred, kolektiv v podjetju, prijatelje, društvo. Primarna celica človekove socializacije je pa družina. Zato pravijo, več kot je otrok, večja je socializacija. Člani družine so med seboj povezani z globokimi čustvi, ki so največkrat čustva ljubezni, spoštovanja, socialne pripadnosti, čustva samourisničevanja.